VČERAJ


Včeraj si me zaklenil v mislih.
Zaprl si me sanjskem prividu
in zdi se mi, da so ti veke
presahle,
ker nisi videl moje rumene obleke.
Nisi videl tebe v meni,
ne mene v tebi.
A, bila sva.
Bila sva, držala sva se za roke,
kot v neresničnih sanjah
odzvanjanju petja.
Napisal si pesem o meni.
In me vprašal, če sem jaz ta pesem
ali je pesem jaz.
Včeraj si me zaklenil v spomine.
Srce se ti je stopilo v resničnosti.
Pozabil si mene in sebe.
Se stisnil ob reko,
se skril mojemu pogledu.
Včeraj si me zaklenil v preteklost.
Želela sem pregristi ječanje,
gib prebuditi,
reko okovati…
Sence so nama zbežala v brzicah reke,
skozi prste so nama spolzele.
Želje neizrečene v istem toku.
Včeraj si me zaklenil v pozabo.
Izgubil si mene in sebe
v omamljeno jutro.
V ulici dežja in žalosti.
Želela sem, da bi skupaj zbežala,
da bi imela roke prepletene.
Da iz mene ustvariš Pesem,
 da se vprašaš, če sem jaz v Pesmi
ali se je Pesem spremenila vame?…
Da ti ne bi ostala
niti jaz, niti oči moje,
niti moj glas, ki te kliče.
Včeraj si me zaklenil daleč stran od sebe…


ROČNO VEZENJE MOJE MAME
                            pesem posvečena moji mami Frančiški ( rojeni Pečnik )Štefanicki  

Okvirjena slika Reynoldsa,
gobelin ročen vezen moje mame,
Čas nedolžnosti - portret deklice v rumeni obleki,
idealiziranje nepopolnosti,
ramena posuta z zlatim vilinskim prahom,
štirideset let visi na zidu.

Mama, Tvoj gobelin darilo tvoje,

za tisto, kar si neskončno sanjala,
prinesel je čas v večnost,
ocene mojih preizkušenj v Življenju.

Prepletalo se je drhtenje in budnost,
nežnost in nemir zarisano v Sonce,
modrost nasvetov, ki so mi dali krila.

MIR - dala si mi.
      SVOJ vse - podarila si mi.
        TA - dar prinesla si v ta svet.

Vodnica moja, draga,
naslanjam se na tvojo roko,
v brezčasju.


V SPOMIN MAMI

1.
 Dež ti je telo prepletel,
Lasje ti dišijo po španskem bezgu,
roke počivajo na prtu,
osvetljene v temačnem mraku,
zima je zate enaka poletju,
jesen golobica sinja,
podobna sem ti v trepetu, kot privid,
v cvetovih sončnih daljav.

2.

Mama, zaželim si, da si poleg mene,
primeš me za roko,
popelješ me po livadah trav
sanje, da sva skupaj,
da ti rečem, tisto malo.


3.

Ljudje se razglašeni sami,
ob meni ni več tebe,
še Boga se izgubila,
ti potuješ, potuješ,
 večnost, a ne v pozabo.


4.

Kličeš me iz nebeških višav.

5.

Frančiška – moja Mama.

MED DREVOREDI PLATAN

Na desni strani Donave,
razpršila so se semena platan,
med drevoredi,
v Sremskih Karlovcih.

Pesnica in pesnik,
iščeta svoje verze,
( kot bisere )
v turkiznih kapljah vode,
v fontani Štirje levi.

V graščini botanične dediščine,
s poudarki v srcu,
do razdalj Stražilova,
kjer rože v vetru valovijo,
trave tako omamno dišijo.
V rokah učbenik ruščine,
klanjata se znanju,
učitelja Maksima Suvorova.

Sremski Karlovci s pesmijo opevani,
na štafelaju jutranjih mozaika barv,
v risarski šoli naslikani.

Domovanja večno zrelih sadovnjakov
in vinogradov,
v lesku pšeničnih polj,
med Novim Sadom in Beogradom,
čez petrovaradinski obroč.

Verz za verzom,
širi se v oknih duš.

Pesnica in pesnik na slavnostnem sprehodu,
med drevoredi platan.


KJE SEM TE SREČAL

Zavrtel se je prvi krog,
v več dimenzij.

Zaradi slučaja,
zaradi prihoda,
zaradi klica
zgodila se bo pot.

Povej mi,
kje sem te spoznal?

Vem kdaj,
A ne vem kje?

V vrtincu oblakov ples,
v sanjah duše.


Danes je Ivandan *
nabiram marjetice, na tihih poljih panonskih,
In zate verze pletem,


Nič si nisem predstavljala,
nobenih abstraktnih podob,
nič konkretnega,
samo pojem v moji glavi,
razložila bom tvojo razlago.

Kje sem te spoznal,
povej mi?

Naj bo,
vse, kar se zgodi,
tebi in meni.

Naj bo tako.

Zavrtel se je prvi krog,
v več dimenzij,
v radost zore,
na reki Donavi valoviti.

Povej mi.
 * Ivanjdan pravoslavni praznik svetega Jovana Krstitelja  op.prev.

PESNIKU

Zbudila se bom opita z jutrom,
sanjala te bom odprtih oči,
božala tvojo sencu razlito,
v razkoraku večnosti.

Pozabila bom, da si pesnik,
pomešala bom tvoje rime,
razumela bom, da sem rojena,
okovana med stranmi tvojih knjig.


KOT PTICA NA NEBU


Zavrtel si me,
kot ptico na nebu,
me boš počakal, ko bom padla,
v svoje roke?
Boš pustil, da se raztreščim?
Morda bo še više poletela,
V višine, ki jim pripadam.

ZIMSKI ZAPIS IZ DOMA

( na dan, ko je odšel Serjoža )

Brat je pojedel tretjino pomaranče,
v južni ulici,
( kolikor sem lahko videla preko okna )
mladenič je držal deklico po rook,
jo gledal s pogledom Jesenina,
( pač primerjava fotografije Pesnika )
Zastonj je bila najina igra na pragu doma,
Da, videla bova decemberski sneg,
ki je padel prvič v tem mesecu.
nepomembni ponedeljek,
osemindvajsetega decembra,
na dan, ko je odšel Serjoža
                                                                                                                                                                                              svinčnik se mi je ustavil na papirju,
napisala sem varno Pesem,
Pesniku, ki ni našel varnosti.


Novi Sad december 2015

ZMAGUJEMO DOKLER SMO ŽIVI

Treba je verjeti,                                                                                                                                    v življenje in ljubezen,                                                                                                                                           vse to imamo,                                                                                                                                              največ, ko zasijemo.
Zmagujemo dokler smo živi.
Moramo prehoditi                                                                                                                                   nam znane poti,                                                                                                                                                za pticami,                                                                                                                                           po obalah Donave.

IZ SEBE VASE
Ničnost.
Trepet v meni
Ni me.
Ne tu
Ne tam.
Razpeta iz sebe vase,                                                                                                                                       Odrešena s krsto v srcu.
Izjokala sem vse solze tega sveta,                                                                                                                   prehodila Golgoto golih nog.
Kaplja krvi.                                                                                                                                               Nisi pozabil na moje spomine,
Za to novo jutro.                                                                                                                                     Nekje na obzorju,
Stečemo pod sedmimi barvami.
Drživa se za roke

SAMO PESNICA

V zaporedju,
ne bom več hranila tvojega ega.
Ve se kdo je kdo.
Ve se kje je kdo.

Ti si Svetloba – Veliki,
Odrekaš se.

Vem kdo sem – pesnica nepomembna,
ki se druži z podobami na belini papirja,
                                       golobico belo.

KO VDIHNEM VETER

Topel veter sem,
vdihnila v telo svoje,
misel v tvoj um,
rasla je lepota najinih življenje.

Milijon to se ne zgodi,
ta bližina,
ki človeku naseli.

Grom, ki pripada meni,
davno me je zadel.

Srce obisijal za vekomaj.


IN RASTE CELOTA

Že davno razpokano srce,
dišeće kaplje,
padajo na razpolovljena jabolka.

In raste celota.

Utripaš v mojih prsih,
izlivaš se mi v kri.

Proti toku reke Donave,
lebdim
in poletim s pticami.


RAZSTOPLJENI PRIVIDI NEMIRA

Povsod  vse naokoli,
prividi nemira,
z barvami narave natopljeni
treba je zapustiti Mit i Elpis*,
v zaprti Pandorini skrinjici.

Ni zla med nami.

*Elpis, grško upanje

NE VEŠ
Danes sem lepa
v rumeni obleki,
ki jo je sešila moja Mati.

Rad imaš rdeče,
zaradi tega
te barva spominja na rože.

Ali na ljubezen,
v očeh spominov,
pa saj ne veš zaradi česa.

Leto je bilo rumeno
ne rdeče,
ljubila sva ga.

SVETLOBA DOBREGA JUTRA

Ko se zbudim,
ti darujem svetlobo
dobrega jutra
za naš praznik.

Vse nosimo,
nekje v sebi,
kot usojenost želje,
biti skupaj,
za praznike, ki prihajajo
v nočeh valovih vijolic.


O PESNICI

Mirjana Štefanicki-Antonić je rojena 6.maja 1954 v Novem Sadu. Šolala se je v rojstnem kraju, kjer je tudi diplomirala na Višji ekonomski šoli, smer zunanja trgovina. Leta 1977. Vsa svoja delovna leta ( 33 let ) je delala kot ekonomist v banki, ki je menjala ime od Jugobanka, Continental banka do NLB banka.
Poezijo piše od rane mladosti, je dobila je več nagrad doma in v tujini, na mnogih natečajih. Njena poezija se vse bolj prevaja in prodira v svet.

Članica Društva književnikov Vojvodine od 1997.
Živi v Novem Sadu.

Bibliografija:
 „Između očiju i ruku“, (1993.)
„Noći žene Majurkinje“, (1995.)
„Vesti o meni“, (1997.)
„Neprebolnice – pesme majke vojnika“, (2000.)
„U snu žalfije“, (2007.)
„Stih je moje veselje“, (2013.)
Zastupljena u savremenim antologijama poezije:
„Oči ravnice“    -     savremena poezija vojvođanskih pesnikinja, 1998.;
drugo dopunjeno izdanje, 2012. Priredila Olivera Šijački,
„Nevenova antologija Savremenog srpskog pesništva za decu i odrasle“ – prvo i drugo izdanje, 2005. Priredio Rale Nišavić;
„Kad srce zasvetluca“, antologija novijeg srpskog pesništva za decu i mlade, izdanje 2009., priredio Pero Zubac.